Od rojstva sem živela v ječi.

Ne za kamnitimi zidovi, temveč v odnosih, kjer nisem smela biti jaz.

Kjer so bile moje besede preglasne, moje meje napačne, moja čustva odveč.

Učili so me, da se mora ljubezen zaslužiti, da je ljubezen potrpežljivost.

Nihče pa mi ni povedal, da ljubezen nikoli ne boli, ne ponižuje, ne omejuje, ne izsiljuje. Nikoli se nisem nikjer počutila varno. Nikoli nisem čutila, da kam ali komu pripadam.

Izgubila sem stik s svojimi otroki. In skoraj sem izgubila vero, da obstaja življenje brez strahu.

A danes stojim tukaj.

Ne kot žrtev.

Ne kot nekdo, ki išče sočutje.

Ampak kot ženska, ki je pobegnila.

Ki je padla do dna.

In ki je tam – prvič v življenju – izbrala sebe. Ta večer ni o bolečini. Ta večer je o poti in zmagi. O tem, kako prepoznaš, da si v ječi.

Kako zbereš pogum za prvi korak.

In kako začneš graditi svoj notranji grad – zid za zidom, mejo za mejo, z ljubeznijo do sebe.